Intervju: Urša Premik

17. 1. 2024 Življenjski slog

Urša, povej, kako postaneš fotograf znamke Škoda?

Tako, da ne fotografiraš avtomobilov (smeh). Sicer o njih nimam pojma, ampak čisto slučajno se je zgodilo tako. Ko so me klicali za prvo fotografiranje, v svojem portfoliu nisem imela niti ene fotografije avtomobila. Mislila sem, da so se zmotili. Predlagala sem jim druge fotografe, ki imajo izkušnje s fotografiranjem vozil. Ampak so vztrajali. Očitno so želeli nekoga, ki bi se tega lotil povsem neobremenjeno.

In na drugačen način. Ti namreč v ospredje postavljaš ljudi.

Ja! Avtomobil je zame le še en predmet v ozadju, ne glede na to, kako lep je.

Mimogrede, katera Škoda ti je najbolj všeč?

Definitivno Superb. Jaz sem majhna, vozilo pa mora biti veliko. V resnici imam res ogromno opreme in si ne morem privoščiti majhnega avtomobila. Mora pa biti praktičen in srebrn, čeprav mi je črna barva tudi všeč. Ampak najmanj umazanije se pozna na srebrni.

Si tudi sicer v življenju praktična?

Zelo, sem nasprotje obsesivne kompulzivnosti. Najraje imam sproščeno.

So ljudje tudi središče tvojega sveta, kot so v ospredju tvojih fotografij?

Ja, sem izrazito družabna, čeprav obožujem samoto. Super mi je, ko sem sama doma in delam pri računalniku, sicer pa imam okoli sebe zelo rada ljudi.

Kdor prej ni vedel zate, te je spoznal, ko si fotografirala svojo babico Hildo. Kaj ti pomenijo te fotografije - poleg tega, da so te pomagale izstreliti med fotografske zvezde?

Tega projekta nisem ustvarila z namenom, da bi uspela. Morda je prav to najlepši način, da uspeš. Projekta sem se lotila preprosto zato, ker me babica fascinira. Tudi pozneje sem se otepala, da bi nekaj delala samo zato, ker nekdo to pričakuje. Vse oglaševalce, ki so v svojih kampanjah želeli mojo babico, sem zavračala. Fotografije z babico Hildo so moj, najin projekt in hočem, da tako ostane. Želela sem, da mi pustijo babico in čar tega, kar sva ustvarili.

Zato težko opišem, koliko mi pomenijo te fotografije. Skoraj vsak fotograf s težavo gleda posnetke, ki jih je naredil pred časom. Tudi jaz, razen fotografij z babico. Nad temi sem vedno znova navdušena. Pri drugih projektih izbrišem, kar je za odpad, in ohranim samo izbor. Shranila pa sem čisto vsako fotografijo, ki sem jo posnela z babico. Njene portrete imam celo obešene po vsem stanovanju, ne naveličam se jih. Tam so, tam bodo. To je za vedno.

Kako pa poteka fotografiranje za znamko Škoda?

Treba je pripraviti modele in avtomobil, ki mora seveda biti primerno urejen. V velikih kampanjah je en človek odgovoren samo za premikanje vozila, drugi za čiščenje, nekateri skrbijo za zapiranje cest, prižiganje in ugašanje luči na ulici, za dovoljenja ... Pogosto je veliko priprav, ampak ta akcija mi je všeč.

Z znamko Škoda imam tako lepe izkušnje, da sem res vesela, da vztrajamo drug z drugim. Tudi ko grem v Prago, se vedno srečamo z njenimi ljudmi. Seveda je to poslovni odnos, ampak na višjem nivoju. Vse, kar se dogovorimo, velja, odnosi so res prijetni, same dobre izkušnje imam s člani te ekipe - v tujini in doma. Predvsem pa mi je zelo blizu njihovo zaupanje vame, skupaj smo res doživeli že ogromno lepih dogodivščin.

Intervju: Urša Premik

Je ena najbolj iskanih slovenskih fotografinj. Pred objektivom so se ji značajsko razgalili številni znani obrazi, a najbolj blizu ji ostajajo fotografije babice Hilde.